Pričevanja neplodnih parov

ZenskaŽivljenjske zgodbe parov, ki se soočajo z neplodnostjo. Naj vas opogumijo na vaši poti iskanja...

Najina izkušnja z neplodnostjo - ženska plat zgodbe

Ko sva se po letu in pol zakona resneje začela zavedati, da vse okoli naju ziba, joče, se doji ali se pripravlja na porod, sva doživela šok. Pri nama se iz meseca v mesec ni zgodilo nič. Sledilo je težko obdobje odkrivanja, kaj je z nama narobe. Začela sva z doslednim spremljanjem cikla preko simtotermalne metode in se hkrati vključila v diagnostične postopke medicine. Hotela sva narediti vse, kar nama je dala vest, da bi postala starša.

Srečevala sva se z dolgimi čakalnimi dobami za preglede in svetovanja pri specialistih. Čakala sva na izvide, ki so pokazali, da so pri obeh ovire, ki lahko preprečujejo zanositev. Morala sem na posege (laparoskopijo, histreoskopijo, na ultrazvoke). Poskusili so tudi z medikamentozno terapijo za stimulacijo jajčnikov. Izzid vsega je bila svetovana umetna oploditev (IVF) kot najbolj verjeten poseg, ki bi nama pomagal do otrok.

 

Ker sva  bila ob tej informaciji zadržana, nama je zdravnik specialist postregel še s predavanjem o krščanski zavrtosti, ki nam preprečuje pot do osebne sreče (nekako v tem smislu sva razumela). Poslušala sva ga zaradi olike, hkrati pa si želela, da bi čimprej prijela za kljuko vrat tiste ordinacije in odšla. Zahvalila sva se za strokovno mnenje in povedala, da se bova o svetovanem pogovorila in kasneje sporočila svojo odločitev. To je bila pravzaprav laž, saj sva oba pri sebi vedela, da na IVF ne bova pristala. Postopek, o čemer sva želela izvedeti več, pa je bila homologna insiminacija. Zanimalo naju je, kako poteka sam medicinski postopek kot tudi to, kakšno je stališče Katoliške Cerkve (KC) do teh reči. Prisluškovala sva informacijam, kje bi se dalo kaj izvedeti o vsem tem.

 

Po posredovanju voditeljev sva se priključila zakonski skupini, v katero so vključeni zakonski pari, ki ne morejo imeti otrok. Voditelja omenjene skupine sta zakonca, ki sta sama izkusila neplodnost in odzive okolice nanjo. Duhovno vodstvo in stališče KC pa predstavlja duhovnik.  Prišla sva v stik s pari, ki so se ukvarjali z enakimi problemi kot midva, le da so na tej poti že bili nekaj korakov pred nama. Sama sem srkala vse, o čemer so govorili. Vse je bilo novo in pomembno. Počasi sva si izoblikovala tudi mnenje do homologne insiminacije. Ni nama ustrezalo, da morava biti zaradi večje verjetnosti zanositve programirana po navodilih zdravnikov. Želela sva si otrok, a v nama je raslo vprašanje - do kam? Za kako ceno? Kljub negotovosti v sebi, sva po posvetu z zdravnikom in z duhovnikom, pristala na to, da nama pošljejo datum za postopek. Dobila sva ga. Potrebovala ga pa nisva. Takrat sem namreč že bila noseča (po naravni poti). Nosečnost se je po 4-ih mesecih končala s splavom. Otrok je umrl. Rodila sem ga. Želela sva ga videti, se ga dotakniti, se od njega dostojno posloviti. Kljub nekaterim oviram, sva njegovo trupelce smela pokopati na domačem pokopališču.

 

Po okrevanju, ki je bilo dolgotrajno, sva se odločila, da o postopku homologne insiminacije ne bova več razmišljala. Tudi medicinskih preiskav nisem več želela, saj so le-te pokazale, da rešitve, ki jih nudi medicina, za naju niso sprejemljive in da z njimi končava. Dve leti kasneje sem znova zanosila (spet po naravni poti). Tudi tokrat se je nosečnost končala s splavom.

Kljub obema izgubama, ki so za naju bile težke, sva še odprta za življenje, če nama bo še kdaj dano po naravni poti. Ne želiva pa več obremenjevati  ne sebe in ne drugih z vsem, kar že opisana prizadevanja za zanositev prinesejo. Vem, da sem želela izvedeti, kje je s stališča medicine pri nama problem. Želela sem tudi narediti, kar mi je vest dopuščala, da bi imela otroke. Zavedam pa se tudi, da je za nama zaradi vseh teh prizadevanj zelo stresno obdobje življenja, ki nama je dodatno oteževalo življenje. Ne vem, če bi se temu dalo izogniti. Vem pa, da je prijetno v sebi čutiti mir ob spoznanju, da je v življenju mogoča tudi drugačna pot. Tudi to se da živeti v polnosti.

Janja

 

Najina neplodnost - moška plat zgodbe

Po poroki avgusta sva se z ženo dogovorila, da kakšno leto ne bi hitela z otroki, da se malo privadiva na skupno življenje in da si malo urediva bivanjske razmere. Kot študenta nisva imela rednih dohodkov in bi težje shajaja še s kakšnim otrokom. Po kakšnem letu in pol pa sva se začela spraševati zakaj pa še vseeno ni prišlo do spočetja, če pa le ni kaj narobe.

 

Tako je žena pričela s prvimi pregledi pri ginekologinji. Sva pa začela tudi spremljati temperaturo in sluz po simptotermalni metodi. Bilo je zelo psihično obremenjujoče in težko ob vsaki menstruaciji in spraševanje zakaj se to nama dogaja, kaj je narobe z nama, kje delava napako, itd. Kmalu sva bila napotena na ginekološko kliniko v Ljubljani, kjer sva šla na preglede oba. Pri ženi so opravili laporoskopijo in histeroskopijo, ter ugotovili endometrioze in težje prehodne jajcevode, pri meni pa slabšo kakovost semena. Pri tem sva bila zelo psihično utrujena, saj sva se morala držati navodil zdravnikov in imeti spolne odnose ob dnevih, ki so nama jih pripisali, tako da sva se že počasi imela za stroje, s katerimi opravljajo drugi ljudje. Po teh ugotovitvah nama je najin zdravnik predlagal umetno oploditev (IVF), s katero pa se nisva mogla strinjati. Na enem od srečanj nama je predaval o tem, kako naj gledava na umetno oploditev. Po tem srečanju sva bila zelo zmedena in razočarana nad tem kaj vse je potrebno prestati, ko se boriš za otroke, s tem da nama ni bilo o umetni oploditvi nič kaj dosti predstavljenega o tem, kaj to pomeni in kako vse skupaj poteka. Po tem dogodku, ko sva odklonila umetno oploditev nama je bila ponujena še inseminacija, za katero pa nama je zdravnik podal mnenje da je tako brez pomena in za naju nesmiselna, češ da ni velikih možnosti s to metodo. Z odločitvijo za datum inseminacije sva kar nekaj časa odlašala in ga nato niti nisva potrebovala, ker sva z ženo zanosila po naravni poti, vendar nama je ta otrok po 4-ih mesecih nosečnosti umrl. Ponovno se je bilo treba boriti za tega otroka, da ga ne bi raztresli po tako imenovani Livadi zvončkov na Žalah. Želela sva ga  pokopati na domačem pokopališču, tako kot vsakega človeka in se od njega dostojno posloviti.

 

Med tem obdobjem sva bila povabljena tudi na skupino Najina drugačna pot, ki je potekala pri sv. Jožefu v Ljubljani. Seveda so se porajala določena vprašanja ob vstopu v to skupino. Predvsem, kaj lahko pridobiva za najino rast, spoznati kakšno je stališče Cerkve do tega vprašanja, saj sva kot kristjana želela določene odgovore na to in seveda spoznati tudi pare, ki imajo podobno izkušnjo kot midva, ter kako se spopadajo s to bolečino, ki sva jo že poznala. S spoznanji na skupini so se nama začele manjšati (psihične) bolečine ob menstruacijah, ni nama bilo potrebno biti več tako jezna na Boga, pričela sva se več pogovarjati o neplodnosti in poslušala sva izkušnje drugih parov na skupini.

Boris

 

PRICEVANJE GE ULE manjsaSlaba diagnoza a veliko zaupanje 

 

__________________________________________________________________________________________________________________________________

 

Prispevki Stritar Marije in Jožeta 

 

Marija in JozeMarija in Jože Stritar                    Najino hčer manjsaNajino hčer je rodila druga ženska

Razocaranje manjsaRazočaranje                               Srecni ob manjsaSrečni ob otrocih

Kako sv manjsaKako sva rodila Ano                     Rodni materi manjsaRodni materi mojega otroka

Ana vAna v ljubečih in varnih rokah        Intrervju Mateja manjsaIntervju

Zorela sva manjsaZorela sva za drugačno pot           Nama seNama se to že ne bo zgodilo

_________________________________________________________________________________________________________________

odpri se manjsaODPRI SE ŽIVLJENJU!                    Vrata so manjsa VRATA SO ODPRTA

skupina parovSkupina parov z izkušnjo neplod...   prepustiti sePrepustiti se Gospodovemu...  

NA VRH

Login Form

Kontakt

 

Naslov: Antonov dom na Viču,

            Tržaška cesta 85, Ljubljana

 

Elektronski naslovi:

 

marija.stritar@gmail.com

joze.stritar@gmail.com

tadej.strehovec@gmail.com

info@neplodnasva.si

Kje smo